Gen 31 | SloChraska | STEP | Slišal pa je Jakob besede sinov Labanovih, govorečih: Vzel je Jakob, karkoli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo.

Genesis 31

31. Poglavje

1 Slišal pa je Jakob besede sinov Labanovih, govorečih: Vzel je Jakob, karkoli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo. 2 Videl je tudi Jakob obličje Labanovo, in glej, ni bilo do njega kakor poprej. 3 In Gospod je velel Jakobu: Vrni se v deželo očetov svojih in k sorodovini svoji, in bodem s teboj. 4 In pošlje Jakob in pokliče Rahelo in Lejo na polje k svoji čredi 5 in jima reče: Vidim, da obličje očeta vajinega ni do mene kakor poprej; toda Bog očeta mojega je bil pri meni. 6 In vedve vesta, da sem po vsej svoji moči služil vajinemu očetu. 7 Oče vajin pa me je varal in premenil plačilo moje desetkrat, a Bog mu ni dovolil, da bi me oškodoval. 8 Ako je rekel: Kar je pestrega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede pestro; ko je pa tako rekel: Kar je progastega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede progasto. 9 Bog torej je vzel blago vajinega očeta in ga dal meni. 10 Ob času namreč, ko se mrkajo ovce, sem povzdignil oči in videl v sanjah, in glej, ovni, ki zaskakujejo ovce, so pisani, marogasti in grahasti. 11 In angel Božji mi reče v sanjah: Jakob! In rečem: Glej, tu sem. 12 In veli: Povzdigni sedaj oči in poglej vse ovne, ki zaskakujejo ovce, da so progasti in pisani in grahasti; kajti videl sem vse, kar ti dela Laban. 13 Jaz sem Bog mogočni iz Betela, kjer si pomazilil spomenik, kjer si mi storil obljubo. Sedaj vstani, pojdi iz tega kraja in vrni se v deželo rojstva svojega. 14 In odgovorita Rahela in Leja ter mu rečeta: Imamo li še delež in dedino v hiši najinega očeta? 15 Ali ni naju štel za tujki sebi? Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl. 16 Kajti vse to bogastvo, katero je Bog odvzel najinemu očetu, najino je in najinih otrok; sedaj pa, karkoli ti je velel Bog, stóri! 17 Vstane torej Jakob, vzame sinove svoje in ženi svoji ter jih posadi na velblode 18 in odpelje vso živino svojo in vse blago svoje, katero je bil nabral, živino lastnine svoje, ki jo je pridobil v Padan-aramu, da bi potoval k očetu svojemu Izaku v deželo Kanaansko. 19 Laban pa je bil odšel ovce svoje strič, in tedaj ukrade Rahela domače malike, ki so bili njenega očeta. 20 Jakob pa prekani dušo Labana Aramejca, ker mu ni dal zaznati, da beži. 21 Tako pobegne on z vsem, kar je imel; in vstane ter prekorači reko in nameri obličje svoje proti gori Gileadski. 22 A tretji dan sporoče Labanu, da je Jakob zbežal. 23 In vzame brate svoje s seboj ter gre za njim sedem dni hodá, in dohiti ga na gori Gileadski. 24 Bog pa pride k Labanu Aramejcu v nočnih sanjah ter mu reče: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo. 25 In dojde Laban Jakoba. Jakob pa je bil zasadil šator svoj na gori, tudi Laban z brati svojimi ga zasadi na gori Gileadski. 26 Tedaj reče Laban Jakobu: Kaj si storil, da si prekanil dušo mojo in si odpeljal hčeri moji, kakor da si ju ujel v vojski? 27 Zakaj si pobegnil na skrivnem in si me prekanil? in mi nisi nič povedal, da bi te odpustil z radostjo in s petjem, z bobnom in s strunami? 28 In nisi mi dovolil, da poljubim sine svoje in hčere svoje? Zdaj si ravnal nespametno. 29 Bilo bi v moči roke moje, hudo vam storiti, ali Bog očeta vašega me je ogovoril snoči takole: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo. 30 Zdaj pa, ker si že ušel, kajti silno si hrepenel na svojega očeta dom, zakaj si ukradel bogove moje? 31 In odgovori Jakob in reče Labanu: Ker sem se bal; mislil sem namreč, da bi mi ti siloma odvzel hčeri svoji. 32 Pri komer najdeš bogove svoje, naj ne bode živel; vpričo bratov naših preglej, kaj je tvojega pri meni, in vzemi si. Jakob namreč ni vedel, da jih je bila ukradla Rahela. 33 Laban torej gre v šator Jakobov in v šator Lejin in v šator obeh dekel, a jih ne najde. In pride iz šatora Lejinega in stopi v šator Rahelin. 34 Rahela pa je vzela tiste malike in jih dejala na velbodovo sedlo in je sedla nanje. In Laban pretakne ves šator njen, a jih ne najde. 35 Ona pa reče očetu svojemu: Ne bodi žaljivo v očeh gospoda mojega, da ne morem vstati pred teboj, ker mi je po ženski navadi. Ko preišče torej vse, ne najde svojih malikov. 36 Tedaj se razjezi Jakob in začne očitati Labanu; in odgovori Jakob ter reče Labanu: Kaj je moj prestopek, kaj je moj greh, da si hitel tako nagle jeze za mano? 37 In ker si obtipal vse pohištvo moje, kaj si našel od vsega blaga hiše svoje? Položi sem, vpričo bratov mojih in bratov tvojih, da razsodijo med nama obema! 38 Dvajset let je, odkar sem bil s teboj: ovce in koze tvoje niso bile jalove, in ovnov črede tvoje nisem jedel. 39 Raztrganih živali nisem prinesel k tebi: sam sem škodo trpel, iz moje roke si to zahteval, ukradeno mi po dnevi, ukradeno mi po noči. 40 Tako je bilo: po dnevi me je morila vročina in mraz po noči, in spanje se je umikalo mojim očem. 41 To mi je bilo dvajseto leto v hiši tvoji; služil sem ti štirinajst let za dve hčeri tvoji in šest let za čredo tvojo, a izpremenil si plačilo moje desetkrat. 42 Ako bi mi ne bil mojega očeta Bog, Bog Abrahamov in Strah Izakov, na strani, ti bi me bil sedaj odpustil praznega. Bog se je ozrl na ponižanje moje in rok mojih trud, in te je posvaril nocoj. 43 Odgovarjaje pa Laban, reče Jakobu: Ti hčeri hčeri sta moji in ti sinovi sinovi so moji, in ta živina živina moja, skratka: vse, kar vidiš, je moje. A kaj bi storil danes tema hčerama svojima ali otrokom njijnim, ki sta jih rodili? 44 In sedaj, dej, skleniva zavezo, jaz in ti, in naj bode v pričevanje med menoj in teboj. 45 Jakob torej vzame kamen in ga postavi v spomenik. 46 In bratom svojim veli Jakob: Poberite kamenje! In vzemo kamenje in naredé kup; in jedli so tam na tem kupu. 47 In Laban ga je imenoval Jegar sahaduta, ^{▼▼T. j. kup pričevanja, aramejski.} Jakob pa ga je imenoval Galed. ^{▼▼T. j. kup pričevanja, hebrejski.} 48 Rekel je namreč Laban: Ta kup bodi priča med teboj in menoj danes; zato mu je dano ime Galed, 49 in tudi Micpa, ^{▼▼T. j. straža.} ker je rekel Laban: Straži naj Gospod med menoj in teboj, ko ne bova drug drugega videla. 50 Ako boš grdo ravnal z mojima hčerama in če si vzameš še žene poleg hčer mojih, nobenega človeka ne bode med nama: glej, Bog bode priča med menoj in teboj. 51 Še reče Laban Jakobu: Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med seboj in teboj: 52 ta kup bodi priča in ta spomenik bodi priča, da ne pojdem jaz čez ta kup do tebe in da tudi ti ne pojdeš čez ta kup in ta spomenik do mene, na húdo. 53 Bog Abrahamov in Bog Nahorjev, Bog njiju očeta, naj sodi med nama! In Jakob priseže pri Strahu očeta svojega Izaka. 54 Nato zakolje Jakob žrtev na tisti gori in pokliče brate svoje, da použijejo jed. In použili so jed in prenočili na gori. 55 In zgodaj zjutraj vstane Laban in poljubi sine svoje in hčeri svoji in jih blagoslovi; in Laban odide ter se vrne v svoj kraj.